Agenti za dohitevanje razvoja
Ko razvoj pospešimo z umetno inteligenco, lahko količina sprememb hitro preseže zmogljivost ročnih pregledov in testiranja. Takšno ozko grlo upočasni objave, napake pa se lahko odkrijejo prepozno, ko so popravki zahtevnejši. Ključno vprašanje zato ni le, kako razvijati hitreje, temveč kako v enakem tempu ohraniti zanesljiv nadzor nad vsako spremembo.
Kako okrepiti kakovost ob uporabi AI v razvoju
Pri tem uporabljamo razvojni tok od razvojne veje posamezne funkcionalnosti, prek skupne razvojne veje, do veje za izdajo. Zato se vsi koraki zagotavljanja kakovosti ne izvajajo na isti točki procesa. Nekateri agenti delujejo že pred prvo združitvijo spremembe v skupno razvojno vejo, kjer pomagajo razvijalcem odkriti težave čim prej, drugi pa preverjanja izvajajo po združitvi, ko lahko spremembo ocenijo v širšem kontekstu celotne aplikacije. Pred pripravo izdaje so tako izvedena vsa ključna preverjanja kakovosti, pri čemer ostaja cilj enak: zagotoviti stabilno in preverjeno aplikacijo za objavo.
Posamezne korake zagotavljanja kakovosti smo povezali v sistem petih agentov. Vsak prevzame jasno določeno nalogo – od prvega pregleda zahteve za združitev kode do potrditve, da so avtomatski testi uspešno opravljeni in je objava varna.
Agent #1: Generiranje in zagon testov za nove tokove
Ta agent razvijalcu pomaga, še preden ta sploh odpre zahtevo za združitev kode. Pogleda, kaj se je v kodi spremenilo, in presodi, ali gre za nov uporabniški tok, ki ga še noben avtomatski test ne pokriva. Če je tako, sam napiše nove avtomatske teste zanj – po vzoru obstoječih, brez podvajanja dela, ki je že narejeno – in jih tudi zažene. Poleg tega glede na obsežnost spremembe izbere in požene tudi relevantne že obstoječe avtomatske teste, da preveri, ali je zaradi spremembe prišlo do nedelovanja dela aplikacije.
Agent #2: Pregled kode ob zahtevi za združitev
Agent se vključi ob vsaki zahtevi za združitev kode, še preden jo pogleda recenzent. Pozna pravila projekta, zato ne prijavlja stvari, ki so zanj morda videti narobe, so pa v resnici namerne. Prijavi tisto, kar dejansko šteje – napake, ki bi povzročile podrtje aplikacije in varnostna tveganja. Ob vsaki najdeni težavi tudi predlaga, kako naj jo razvijalec odpravi.
Agent #3: Varovalo pred objavo: preverjanje manjkajočih testov
Agent ne piše in ne poganja ničesar – le presoja, ali sprememba potrebuje pokritost z avtomatskimi testi. Če avtomatskih testov ni, kjer bi morali biti, to javi in združitev spremembe se ustavi, dokler pokritost ni urejena – s tem prepreči, da bi netestirana funkcionalnost tiho pristala pri uporabnikih.
Agent #4: Analiza avtomatskih testov
Ko se sprememba združi z glavno kodo, se v ozadju zažene celoten nabor avtomatskih testov. Namesto da bi razvijalec sam brskal po dolgih izpisih, agent pregleda vsak padli ali nestabilen avtomatski test, poišče vzrok in ga zna ločiti – ali gre za pravi hrošč v aplikaciji ali le za avtomatski test, ki je postal krhek zaradi manjše spremembe na strani. Pripravi pregleden povzetek stanja avtomatskih testov in v primeru resnih napak samodejno odpre prijavo z vsemi potrebnimi podatki.
Agent #5: Samodejno popravljanje testov
Ta agent gre korak dlje – padle avtomatske teste poskuša popraviti sam. Najprej se prepriča, ali gre za pravo napako ali le za občasno nihanje, nato pa glede na to izbere pravi pristop. Ko je popravek narejen, ga ne vzame za samoumevnega, ampak avtomatski test požene še večkrat, da se prepriča, da rešitev res drži – šele takrat velja za zaključeno. Nič ne skriva in nič ne izklaplja; če nečesa ne zna popraviti, to prizna in prepusti človeku.
Presoja in odgovornost še vedno na ekipi
Pet agentov razvoja rutinske kontrole premakne tja, kjer so najbolj učinkovite – neposredno v razvojni tok – ekipi pa pusti presojo, odločanje in odgovornost. Tako se težave odkrijejo prej, popravki so hitrejši, standard izvedbe pa ostaja enak tudi takrat, ko se tempo razvoja poveča.
In rezultat razvojnega procesa pri katerem je preverjanje kakovosti vgrajeno v vsak korak? Kakovost.
